Samuel F.

Am unsere letzte Wochenende in Deutschland gingen wir nach München. Mein Mitwohner hier in Fulda, der aus Műnchen kommt sagt: “München ist wie ein groses Dorf.” Und wenn bin ich nach München gekommen, sah ich da ist es wirklich so.

Inzwischen unsere Spanzierung hörten wir meisten Serbische, Kroatische und Turkische Sprache. Wir haben überhaupt kein bayerisches Dialekt gehört.

Wir gingen schon am ersten Abend durch alte Stadtmitte. Wir gingen zum Augustiner und danach in Irish Pub. Am samstag hatten wir zuerst eine Stadtfahrt mit Führung. Danach besuchten Maja und ich Universität, wo die Weisse Rose Stiftung Gedächtnisstätte ist. Aber leider war die Ausstellung geschlossen. Wirhaben nur Flugbläter drausen auf Geschwister Scholl Platz gesehen. Und zwei denkmale in die grosse Aula von Uni.

Danach gingen wir zurück in die Stadtmitte. Wir haben in einen Stadtführer bemerkt, dass auf Marien Platz ist die grosste Buchladung Deutschlands. Da gibt man 6 Geschose mit Bücher. Aber wenn wir kamen in, weren wir ziemlich entauscht. Buchladung ist wirklich gross, aber da gibts nur komerzielle Bűcher ohne wissenschaftliche Literatur.

Von Buchladung gingen wir ins Dom und danach in die alte Piakothek. Pinakothek ist eine riese Gebäude. In zwei Geschose gibts man riesen Nummer von Kunstwerke. Aber Pinakothek sshließt schon um 18 Uhr. So mussten wir bald durch Sallen laufen. Wir schaften keine Werk von Duhrer zu sehen.

Am Abend gingen wir noc zur Hofbräu Kneipe. Nach zwei Maßen gingen wir ins Hostel, wo auch ein Kneipe ist. Wir waren noch ein bischen da, noch etwas Bier trunken und dann schlafen gingen.

Maja und Ich haben unsere Aufenthalt in Deutschland für Besichtigung vieles Stadtes ausgenutzt. Weil wir am Nordsee fuhren, haben wir durch unsere Rückher im vier Grossstädte angehalten.

Schon wenn wir am Nordsee fuhren, anhalteten wir in Hamburg. Hafen ist unendlich gross. Wir sind vielleicht mehr als halbe Stunde von Ausfahrt bis Stadtmitte gefahren. Einpaar Teile von Stadt sehen wie moderne Venedig aus. Rathaus ist wunderbar. Man kann sofort sehen das Hamburg war und ist noch immer eine reiche Stadt, Zentrum von Transport, Ekonomie und Wirtschaft.

Wir haben auch in Flensburg angehalten. Wir haben ein sehr gutes Dönner gegessen. Flensburg ist nicht eine riesen grosse Stadt, aber Zentrum ist ganz hübsch. Nach Flensburg machten wir noch eine Stopp in Hamburg.

Am schonsten findeten wir Bremen. Altstadt ist sehr hübsch. Wir waren da nur kurzer Zeit aber durch unsere Spanzierung haben wir nur schone Architektur gesehen.

Köln gefil uns nicht. Das Dom ist außerordentlich gross und es ist auch sehr reichvoll mit Kunstarbeiten und Werken. Aber rundum sind nur moderne Gebäude (fast wie in Frankfurt). Ganze Stadt sieht wie eine Baustelle aus.

Wir bezahlten nur viel Geld fur Parkscheinen. Aber wir haben eine der grössten Weltsehenswürdigkeiten gesehen.

 

Unsere längste Reise, inzwischen wir in Fulda sind, war nach Nordsee. Insgesamt sind wir bald 2.000 Km gefahren. Wir sind am Donnerstag um etwa 16.00 Uhr von Fulda gegangen, dann nach Hamburg gefahren, dort ein kleines Rundgang gemacht und um 12.00 Uhr sind wir schon am Nordsee gekommen. Wir parkierten in ein kleines Dorf, hatten uns Bett ins Auto vorbereiten und danach schlafen gingen. Am morgen Wind bläste, aber auch Sonne scheinte. Wir haben aufwachten um 8 Uhr und wir fuhren nah Dennmark. Wir fuhren auf Insel Rohm (oder etwas so). Insel liegt in die Nähe von Sylt. Wir mochten auch nach Sylt fahren, aber Fähre war zu teuer. Deswegen blieben wir auf Rohm.

Wir gingen auf eine riese Sandstrand. Meer ist salzig, gleich wie in Slowenien, aber es ist dunkler und viel kälter als in Slowenien (:)). Ich mochte baden, aber ich ging nur ein bischen ins Wasser, weil es wirklich kalt war.

Frankfurt ist die grosste Stadt, die in der Nähe von Fuldaliegt. Deswegen sind wir schon zwei mal nach Frankfurt gefahren. Fährt dauert nur eine Stunde oder noch weniger. Das erste mal orientirten wir uns nach dem Gps. Aber er ist uns in die falsche Richtung gefahren. Dann haben wir er ausschalten und wir folgten die Tafeln.

Wir fuhren gerade ins Zentrum. Wir parkierten in ein Parkhaus unten den Hauptplatz. Zuerst gingen wir in Deutsche Museum. Aber wir waren schon ein bischen spät. Wir kamen ins Museum um etwa 17.20, aber Musem war Geöffnet nur bis 18.00 Uhr. So haben wir nur ein kurzes Rundgang gemacht. Danach gingen wir in der Dom. Er ist wirklich gross. Wir kamen da gleich zum Gottesdienst. So wir konnten keine Rundgang machen, weil da war ein Hüter, der hat Leute nicht hinlassen. Wir gingen dann weiter in die Stadtmitte. Wir haben eine grosse Zombie-Gruppe getroffen. Sehr viele Frankfurter entschied ein bischen Spass haben und deswegen bekleideten sie sich besondere zerrissene und durchgescheuerte Kleidungen. Sie schmierten sish auch mit verschidene Rote Farben, die wie Blut ausieht. Wir haben einen von dennen gefragt, ob sie ein besonderes Sinn haben, aber er hat uns gesagt, dass sie machen das nur für Spass.

Wir gingen mit ihnnen bis Alte Stadtoper. Dan gingen wir in die Buchhandlung. Wir haben da ein paar Bücher gekauft. Wir sahen auch Börse, Rathaus, Goethe Denkmal uds…

Auf meine Wunsch gingen wir auch ins Burger King un dann zuruck nach Hause. Das war unsere erste Reise nach Frankfurt. Nächtes mal waren wir da, wenn fuhren wir zuruck aus Nordsee. Aber das ist schon eine andere Geschichte.

Dieses Wochenende sind wir nach Berlin gefahren. Zuerst kann ich sagen dass drei Tagen sind viel zu wenig für solche Metropole. Am Freitag sind wir für etwa funf Stunden gefahren, und dann kamen wir nach Berlin. Zuerst gingen wir in eine Restaurant, dass heist Kartofel – etwas… Es war schon 4 Uhr am Nachmittag. Danach gingen wir ins Hostel. Wir haben uns ins Hostel untergebracht. Wenn wir waren fertig mit unsere Anbringung es war schon ziemlich spät. Um etwa 6 Uhr am Abend. Dann sind wir mit Maja in die Stadtmitte gegangen. Es war ein sehr lange Spanzierung. Durch diese Spanzierung haben wir ein par Leute von Sommeruni getroffen und wir gingen witer zussamen. Wenn wir kamen in Stadtmitte wir waren sehr Müde. In vorne Humboldt Universität haben wir umdrehen und auf dem Bus einsteigen. Wir fuhren zurück ins Hostel. Wir mussten dann noch ein par Meter witer gehen, aber leider wir haben das nich getan. Wir kamen zurück am ZOO und assen zuerst ein Gyros. Danach gingen wir in der Hard rock Caffe. Um etwa 1 Uhr gingen wir zurück ins Hoster und blieben noch etwa Zeit in Hostelterrasecafe.

Am Samstag hatten wir eine Umfahrt und gingen zum Reichstag. Danach hatten wir Freizeit. Ich ging dann zum Checkpoint Charlie und auch ins Mauermuseum. Hinterher ging Ich auf Museumsinsel, aber die Museen waren schon geschlossen. Auf andere Spreeufer war noch ein Museum geöffnet. Das war das DDR-Museum. Dancah ging ich auf Alexanderplatz in ass ein Dönner. Hinterher nim ich ein U-bahn in fuhr zurück.

Und dann war es schon Sonntag. Ich und Maja nahmen noc eine kurze Stundeund gingen im ZOO. Aber schon am 11 Uhr fuhren wir nach Hause.

Ja Ich kann das noch einmal sagen: Drei Tagen in Berlin sind viel zu wenig.

Avstrija žrtev ali prvi zaveznik rajha?

Intervju z zgodovinarjem Egonom Pelikanom

Pelikanovi cilji raziskovanja so avtoritarni, totalitarni in nacionalistični režimi. Foto: MMC RTV SLO

Svet, pred 4 urami Ljubljana – MMC RTV SLO

Je Avstrija žrtev nacistične Nemčije ali je bila njena zaveznica, je sploh prešla fazo denacifikacije in kako se to kaže danes?

O tem smo govorili z Egonom Pelikanom, avtorjem in profesorjem, ki se ukvarja z obdobjem pred vojno in po njej. Raziskuje avtoritarne, totalitarne in nacionalistične režime, poleg tega pa tudi zgodovino Slovencev pred, med in po obeh svetovnih vojnah.

Povedal je, da se Avstrija šele v zadnjem času javno zaveda svoje vloge v drugi svetovni vojni, v kateri so Avstrijci v glavnem podpirali naciste. Opozarja pa tudi, da se mora Slovenija odločneje upreti italijanskim obsodbam slovenskega naroda ob koncu druge svetovne vojne.

Je bila Avstrija »prva žrtev nacistične Nemčije« ali njen »prvi zaveznik«? Francoski zgodovinar Francois Furet je nekoč zapisal, da je zgodovinar, ki se ukvarja z zgodovino francoske revolucije, “prisiljen pokazati svoje politične barve”, za avstrijskega zgodovinarja, ki obravnava obdobje med obema vojnama v Avstriji, velja to še toliko bolj. Zgolj formalno je namreč mogoče priključitev Avstrije interpretirati kot agresijo, zgodovino pa ne moremo in ne smemo interpretirati zgolj na formalno-politični ravni. Dejstvo je, da je bila Avstrijska republika država, ki je bila večini državljanom vsiljena z mirovno pogodbo jeseni leta 1919, ki ji je izrecno prepovedovala tudi združitev z Nemčijo.

Dejstvo je tudi, da so Avstrijci vkorakanje Wehrmachta leta 1938 pozdravili z množičnim spontanim navdušenjem, poznejši referendum pa je pokazal skoraj 100 % strinjanje Avstrijcev s priključitvijo k nacistični Nemčiji.

Kako je Avstrijo po priklučitvi k Nemčiji in po padcu nacizma obravnavala mednarodna skupnost ter kako so bili pogledi in načela zmagovalcev vgrajeni v Avstrijsko državno pogodbo? Avstrija je šele deset let po koncu druge svetovne vojne, natančneje 15. maja 1955, spet pridobila suverenost nad svojim ozemljem, in sicer s sklenitvijo Avstrijske državne pogodbe, ki so jo z Avstrijo sklenili zavezniki. Pogodba je zaključila obdobje od 1. novembra 1943, ko so zavezniki v t. i. Moskovski deklaraciji sklenili obnoviti Avstrijo v predvojnih mejah in ob tem sprožili tudi vprašanje pravne odgovornosti Avstrije kot nekdanjega »dela tretjega rajha«. V državni pogodbi pa je izrecno ostala pravica Slovenije (Jugoslavije) do zaplembe avstrijskega premoženja na njenem ozemlju, s čimer je bila posredno priznana odgovornost Avstrije za vojna dejanja, storjena proti njej v obdobju 1941–1945.

Kako se je proces denacifikacije v Avstriji razlikoval od enakega procesa v Nemčiji? Avstrijska politika po drugi svetovni vojni je bila zelo pragmatična. V Avstriji do 80-ih let 20. stoletja ni bilo veliko soočanja z nacistično preteklostjo Avstrije (izjema so posamezniki – novinarji, zgodovinarji itn.). Prav zaradi tega so udobno notranjepolitično in zunanjepolitično vlogo »žrtve« nenehno kalili mednarodni škandali, ki so pretresali vrhove avstrijske politike z vedno novimi razkritji nacističnih biografij vodilnih avstrijskih državnikov (npr. leta 1975 afera Kreisky/Peter/Wisenthal, leta 1986 afera Waldheim itn.).

Uradna avstrijske politika je prekinila s pragmatizmom in se odločno oglasila šele leta 1991, ko se je od enostranskih interpretacij o »prvi žrtvi nacistične Nemčije« distanciral socialdemokrat, kancler Franz Vranitzky.

Kako so Avstrijci leta 1938 gledali na »priključitev«, kako gledajo danes in kako se je njihov pogled spreminjal z leti? Dejstvo je, da je predsednica avstrijskega parlamenta Barbara Prammer na letošnji spominski seji izjavila, da je podoba Avstrije kot žrtve zgolj »fikcija zgodovine«. Predsednik Republike Avstrije je dodal, da je bila priključitev Avstrije leta 1938 mogoča le zato, ker je v Avstriji živelo znatno število fanatičnih nacionalsocialistov in njihovih somišljenikov. To so pomembna stališča, ki prihajajo iz najvišjih državnih institucij.

Seveda pa obstajajo tudi drugačna stališča avstrijskih politikov, npr. tista, ki prihajajo od politikov Svobodnjaške stranke (FPÖ), kot je npr. Jörg Heider in nekateri poslanci Avstrijske ljudske stranke. Incident, ki si ga je ÖVP (Ljudska stranka) privoščila ob nedavni izjavi Otta von Habsburga o Avstriji kot Hitlerjevi žrtvi, je dokaz, da ostaja avstrijska zgodovina še vedno predmet diametralno nasprotnih interpretacij – ne le tista iz let nacističnega totalitarizma, ampak tudi tista iz časa avtoritarnega polfašističnega Dollfussovega avtoritarnega režima v letih 1934–1938.

Ali se je nacizem na kakršen koli način kazal že v 19. stoletju? Že na Dunaju se je Adolf Hitler seznanil s katoliško antisemitsko stranko dunajskega župana Karla Luegra, potem z rasistično Velikonemško stranko Georga Ritter von Schönererja. Kot je zapisal v Mein Kampf, mu po t. i. »dunajskih letih in zgledih« glede »svetovnega nazora« ni bilo treba kaj dosti dodati, odvzeti pa, kot pravi, »popolnoma nič«. Če povemo nekoliko karikirano, so Avstrijci leta 1938 v obliki »Anschlussa« uvozili politično realizacijo idej, ki so jih leta 1912, sublimirane v patološki osebnosti Adolfa Hitlerja, izvozili iz Dunaja v München.

Slike diktatorja Engelberta Dollfussa, ki visijo v mnogih službenih prostorih Ljudske stranke (ÖVP) v Avstriji še danes, pa nedvomno kažejo, da tudi obdobje avtoritarne vladavine še vedno ni izgubilo svojega čara.

Kako mladi Avstrijci danes dojemajo vlogo Avstrije v drugi svetovni vojni? Pogosto precej zmedeno – podobe so enako neenotne, kakor ocene tega obdobja s strani zgodovinarjev in različnih idejnih in političnih opcij. Paleta mnenj in refleksij sega od indiferentosti do popolne revizije v neonacističnem smislu.

Ali so možne tudi primerjave s podobnimi procesi v Italiji, na Madžarskem in Japonskem? Lahko rečemo, da je (v evropski primerjavi) najbolj problematična prav italijanska politika. V izkrivljanju temnih plati lastne zgodovine je tu huje kot npr. na Japonskem. Na Japonskem o zločinih raje molčijo, naši zahodni sosedje pa obrat »žrtev – storilec« širijo tudi s pomočjo najvišjih državnih institucij, vse do predsednika republike, kot smo lahko spremljali še pretekli mesec. Tu se dogaja nekaj podobnega, kot bi sistematično obsojali zavezniško bombardiranje Nemčije in molčali o predzgodovini in zgodovinskem kontekstu …

Evropo čaka dialog z državami, kot je Italija, kjer se v nasprotju z npr. Nemčijo, ki se je radikalno soočila z lastno zgodovino, ali Avstrijo, kjer se revizionizem uveljavlja le v enem delu političnega spektra, znajdemo pred klasičnim vprašanjem »cui bono?« Na to vprašanje si v primeru Italije ne drznem tvegati odgovora.

Če o čem, bi se morala Evropska skupnost najprej pogovoriti o prikritem in permanentnem revanšizmu nekaterih držav … Evropska unija mora izhajati iz skupnega imenovalca, iz t. i. »skupne zgodovine« (shared history). Tudi od slovenske politike bi bilo dobro zahtevati pojasnilo o tem, ali bomo v času evropskih parol o »medkulturnem dialogu«, »interkulturnih« in »medkulturnih« paradigmah obenem leto za letom poslušal iste rasistične psovke o domnevni genocidnosti slovenskega naroda, ki je v svoji zgodovini imel zgolj smolo, da se je znašel na geografski širini, kamor je najprej liberalna in nato še fašistična Italija usmerjala svoje imperialistične apetite.

Dokler ne bomo rešili tovrstnih evropskih revizionističnih in revanšističnih problemov, bo nad »regionalnimi povezavami«, »nadnacionalnimi projekti«, »gospodarskimi conami« itn. visela temna senca zgodovinskega svetega egoizma (»egoismo sacro«) in iz tega izhajajoča vedno tvegana izigravanja … V tej perspektivi postajajo ta vprašanja, enako kakor npr. za Slovenijo zelo pomembno vprašanje nasledstva Avstrijske državne pogodbe, tudi prvovrstna vprašanja sodobne evropske integracijske politike.

Miha Raičevič

” Če o čem, bi se morala Evropska skupnost najprej pogovoriti o prikritem in permanentnem revanšizmu nekaterih držav … ” Egon Pelikan

V Avstriji so se ta teden spomnili vkorakanja nemške vojske pred 70 leti. Foto: EPA

V avstrijskem parlamentu je poslance ob obletnici nagovoril kancler Alfred Gusenbauer. Foto: EPA

Sodeč po številu obiskovalcev in njihovih odzivih je bilo odlično…

Društvo Hum –poziv študentom za sodelovanje na fotografski razstavi

»Medkulturni Dialog –

Ali Razumemo Tisto Kar Opazimo?«

December 2007, pokopališče Montparnasse, Pariz ; avtor:Bulić Mina

“Naša okolica, družina, šolski ter pravni sistem, religija, država itn. nas zaznamujejo skozi življenje. Če se upremo pravilom, zapisanim in nezapisanim, ter naše obnašanje ne ustreza družbeno sprejetim normam smo izobčeni, veljamo za outsajderja, ter trpimo posledice… Émile Durkheim, sociolog (pokopan na Montparnasse-u) razlaga družbena dejstva, ki določajo naš odnos do drugih in naše obnašanje. Grozo družbeno nesprejetih deloma lahko občutimo pri pogledu na brezdomca, ki spi na klopi in pobira zagrenjene poglede turistov ki so prišli obiskat znano Montparnasse pokopališče… “

Fotografska razstava, ki jo pripravlja društvo H-um poskuša ponazoriti “drugačnost” našega vsakdana, ter opozoriti na sporne tematike v sedanjosti in preteklosti, ki so bili predmet konfliktov ter nerazumevanj. V letu medkulturnega dialoga ter predsedovanja Slovenije Evropski uniji, pozivamo študente in študentke, da skozi fotografije predstavijo svoje izkušnje v opažanju kulturne (ne)strpnosti, (ne)sodelovanja med navidezno oddaljenimi svetovi …

Fotografije morajo biti poslane na elektronski naslov društva, v katerem izmed standradnih digitalnih formatov (jpeg, jgpg, gif, psd…) in v črno-beli tehniki, skupaj z imenom avtorja, ter kratko razlago trenutka v katerem je posneta oziroma avtorjevega razmišljanja navezanega na tematiko razstave (biografija). Fotografije so lahko dokumentarnega značaja ali bol umetniškega izraza.

Zadnji rok ta oddajo fotografij je 5. Februar 2008. Elektronska naslova na katera lahko pošljete svoje fotografije sta hum@fhs.upr.si in drustvo.hum@gmail.com.

Po koncu razpisa bodo izbrane fotografije objavljene in razstavljene v okviru fotografske razstave v prostorih FHŠ UP, katere otvoritev bo v ponedeljek 25.2.2008, ob 18.00 v sklopu otvoritve projekta »Kultura raztura«.